Struktura ure z nihalom

Strukturo ure z nihalom lahko v grobem razdelimo na časovni del, del s pikami, del s kazalcem in del za krmiljenje pik.
1. Časovni del
Sestavljeno je iz glavnega kolesa (tj. škatlastega kolesa z glavno vzmetjo), drugega kolesa, tretjega kolesa (sredinsko kolo), četrtega kolesa, kolesa za izhod, izhodnih vilic, nihala itd.
Kartušno kolo je največje kolo v mehanizmu, glavna vzmet pa je nameščena v škatli pod kolesom (večina nihalnih ur izdelanih v preteklosti nima kartuše), ki je vir energije za tekalni del. Drugo, tretje in četrto kolo so vsa transmisijska kolesa, njihova struktura pa je sestavljena iz osi, koles, zatičev itd. Struktura kolesa za reševanje je enaka kot pri zgornjih kolesih, vendar so njegovi kolesni zobje diagonalno trikotni zobci . Paletne vilice se imenujejo tudi sponka, njihova funkcija pa je, da vzamejo pobegne zobe in jih pošljejo ven.
Sklop nihala sestavljajo nihalo, nihalo in naprava za obešanje nihala. Na sredini nihala je luknja, skozi katero poteka palica nihala, spodaj pa je pritrjena matica. Ta naprava lahko dvigne ali spusti nihalo, da prilagodi hitrost ure.

2. Dotting del
Sestavljen je iz kolesa s pikami, dvema kolesoma, tremi kolesi, štirimi pikami, petimi kolesi in vetrovnim kolesom. Na treh kolesih je zvezdasto kolo, ko se sistem zobnikov vrti, povzroči, da se dvižna palica na pikčasti gredi nenehno dviguje in spušča, en konec pikčaste gredi je pritrjen z dvema kladivoma, glava kladiva pa udari po dolgem in kratka dva gonga, daje prijeten zvok. Vetrno kolo ima predvsem vlogo prilagajanja hitrosti vrtenja kolesnega sistema, tako da obstaja ustrezen časovni interval za pikčasti zvok.

3. Del kazalca
Sestavljen je iz razdeljenega kolesa, razponskega kolesa in časovnega kolesa. Princip izdelave je v osnovi enak kot pri budilki.

4. Del za nadzor pik
Ura z nihalom je označena vsake pol ure in odbije isto številko, kot jo kaže urni kazalec, tako da jo je treba nadzorovati po času. Obstaja mehanizem, ki nadzoruje število pik med časom in pikami, ki je sestavljen iz dveh kotnih odmikačev, dvanajstih kotnih odmikačev, sektorskih zob, ročic za dvigovanje zavor, preklopnih ročic, zobnih odmikačev itd.
Dvokotni odmikač je tesno pritrjen na sredinsko os tekalnega dela in se vrti s sredinskim kolesom enkrat na uro. Polmer konice zoba dvokotnega odmikača je en dolg in en kratek, dolgi se uporablja za celotno konico, kratki pa za polovico konice. Dvanajsterokotni odmikač je nameščen na kolesni cevi in ​​se zavrti vsakih dvanajst ur, pri čemer vsako uro obrne en vogal dvanajsterokotnika. Običajno je zavorna ročica dvignjena, da blokira pet krogov pikčastih žebljev, tako da pikčasti mehanizem ne more delovati. Ko se dvokotni odmikač vrti v smeri urinega kazalca, se zavorna ročica počasi dvigne in zgornji konec zavorne ročice končno sprosti žebelj (ta postopek imenujemo tudi dviganje zavore), vendar po žeblju petih krogov pikanja obrne za določen kot, ga blokira pregibni kot stikalne ročice in pikčasti mehanizem se spet ustavi. Ker se zavorna ročica istočasno dvigne, je stikalna ročica dvignjena, stikalna ročica je prvotno podpirala sektorsko zobno ploščo na koncu in je zdaj sproščena, sektorska zobna plošča pade in srednji del zobne plošče se zloži. vogal na sredini enega vogala dvanajstkotnega odmikača. Ko dvokotni odmikač potisne zavorno ročico na najvišjo točko in pade, se istočasno loči tudi zaporni del stikalne ročice, ki blokira pet krogov pikiranja, in mehanizem za pikkanje se začne vrteti. Zvezdasto rogovo kolo na tretjem kolesu pike potegne dvižno ročico in požene kladivo, da udari po gongu. Z vrtenjem se vrti tudi zobni odmikač lopatice, pritrjen na štirikolesno os, zatič lopatice na odmikaču premakne pahljačasto zobato ploščo navzgor, dokler konec stikalne ročice ponovno ne podpira pahljačasto halogensko ploščo in zavorna ročica se dvigne, da blokira omejevalni žebelj na petih kolesih pikanja, in pikiranje je končano.